JANUAR-APRIL
Potrdila,kar je itak znano: Dobra sem v tem, kar me zanima, kar me pa ne zanima, me pa pač ne in posledično ne gre. Študij turizma sem dvakat brcnila in se raje redno vozila s stolom na levo in desno stran mešalke. Namesto skript sem odpirala nove CDje in veselo brskala po ogromnem arhivu.
Že konec leta 007 mi je bilo jasno, da k enemu izpitu ne bom mela pristopa (A da bi se zato odpovedala Londonu? Ni šanse!). Razveselili so me z novico, da lahko še enega prečrtam iz planov. Vse bi nekam poslala, če me nebi Manca postavila na realna tla in mi dala nov zagon. Posledično sem bila videna celo na obveznih vajah in se na eni konkretno nasmejala, ko je več kot polovica skupine odgovorila, da študirajo turizem zato, ker bi radi potovali.
Za pusta sem delila ljubezen preoblečena v Kupida. Precej uspešno, samo zame jo je zmanjkalo.
Na Rock izzivu navijala za Diverso in vzljubila NON.
U Bohin je meu sneg tamvade. Trodnevnim sostanovalcem sem za relaksacijo s pivom v roki pekla kruh in vsi so se strinjali, da je grozna krivica, da sem padla izpit iz kuharstva. Vsak singstar CD si je zalužil svojo “uniformo”.
Ugotovila, da so pravno-tehnični predpisi zelo zabavni. Iskala luknje v zakonih in o tem zagreto debatirala s predavateljem. (Mimogrede-največji car. Če tole zaključim, absolutno moj mentor za diplomsko.)Radio se je malo spočil od mojega eksperimentiranja. Izpiti so me zagrabili. Rutina je začela ubijati. VSE ISTO!! Isti odvečni ljudje, iste lokacije, isti že stokrat doživeti žuri. Vseeno še vedno moji najljubši človeki:) za mizo.
MAJ
Prvomajski žur s karaokami. Vsi jogiji kar jih premore naša hiška so bili zloženi en ob drugega. Imeli smo se radi, nekateri še celo preveč.
Oddaja Ure brez cenzure. Za dva meseca so svoje mesto na radijskih valovih našli tudi neuveljavljeni mladi ustvarjalci, ki si vsekakor zaslužijo pozornost.
Prezaposlenost-izpiti+oddaja…naporno!
Izpiti, izpiti, izpiti!
Sledila je pravljica z najlepšim koncem v tem letu: Punca je ugotovila, da mora biti malo sama in najprej razčistiti s sabo. Na hitro je spakirala in se odpeljala na morje. Simpatičnega hrvaškega carinika bi mogoče vzela s seboj, pa si je bolj želela samote. Sedela je na plaži in poslušala valove. Veter ji je kuštral lase in brisal solze. Brezciljno se je sprehajala med skalami in grmičevjem, se pogovarjala z galebi in videla koliko lepih stvari jo pravzaprav obdaja. Ob ruševinah obmorske kamnite hiške je sanjala, da bo nekoč to njen dom. Nekoč, ko bo vedela, da je dovolj (do)živela in bo čas za počitek. Malo se je tudi učila in ko jo je na plaži ujel dež, je po nekaj prijetnih minutah ugotovila, da bo uničila vse šolsko gradivo, ter hitro zavila pod streho najbližjega lokala. Tam se je kak ducat domačih fantov zabaval ob igranju biljarda in pikada. Vsi so pogledovali proti njej in se ji nasmihali, eden ji je celo pomahal, ogovoril pa je ni nihče. Pila je pivo in se učila naprej. Ko je dvignila pogled je videla, da se ji z nasmehom približuje vrtnar, ki vsak dan z ljubeznijo oskrbuje rožice v kampu. Z njegovega utrujenega obraza so sijale modre, iskrene oči, ko je s svojimi besedami zalival še eno ovenelo rožico-njo. Govorila sta o življenskih stvareh in sivolasi gospod jo je z zanimanjem poslušal kljub njeni polomljeni hrvaščini. Smejala sta se dolgo v noč. Nalednje jutro je optimistično opazovala bele oblačke na nebu, ki so počasi spreminjali oblike, dokler ni njene idile skalil ribič, ki je svojo barko parkiral poleg nje, se slekel in začel zelo očitno razkazovati svoje “dobrine”. Najprej se je malce prestrašila, se pričela oblačiti, potem pa padla v neustavljiv smeh, se obrnila na drugo stran in počakala, da odide. Ni pobegnila, tako kot to redno počne že pri najmanjših problemčkih. Vsa zadovoljna se je vračala proti domu, pri odprtem oknu glasno prepevala in vsake toliko časa med vožnjo še komu pomahala. Pri izstopu iz trajekta ji je dan polepšal še eden od članov posadke, ki se je naslonil na avto, ji pomežiknil in jo vprašal, če je že kdaj prva odpeljala. Odvezal je vrvico in z rokami ustavil vse ostale avtomobile. Gledala je zmedene obraze, ko je pomahal njej in odpeljala prva! Potrobila mu je in v vzvratnem ogledalu opazovala, kako so ostali trajekt zapuščali po pravilnem vrstnem redu. Nasmeh kar ni izginil iz njenega obraza. Je to sreča?
JUNIJ-OKTOBER
Razen nemščine so vsi izpiti šli. Nagradila sem se z Exit festivalom.
Delala sem, delala.
Še dvakrat sem se vrnila na morje s prijetnima ekipama. Vmes sem precej premišljevala. In precej delala. Samota mi je odgovarjala.
Ponovno šla med ljudi, v Radovljici na plesišče zvabila kar nekaj obiskovalcev lokala, po treh tednih prakse pa ponovno rutina.
Omembe vreden še odličen koncert Melodromov na bazenu.
V moje življenje se je vrnilo nekaj včasih zelo pomembnih ljudi. Najprej s težavo, potem pa vedno bolj navdušeno sem jih sprejela.
Kot čarovnica zabavala goste blejskega gradu, kot mati samohranilka (povodni mož me je zapustil) pa s krvavimi prijateljicami obiskovalce Ostrige.
NOVEMBER
Delavno.
Organizirala sem prvi koncert. In to precej uspešno. Edini prosti datum za omenjeni koncert je bil hkrati najlepše darilo za rojstni dan.
Uspešno odvodila ekskurzijo po Kranju in Škofji loki, prav tako je uspelo vodenje po Bledu.
Ponovno sem se izkazala kot nezanesljiva in premalo uspešna v stvareh, ki me ne zanimajo. Študij nekako ni to, kar si želim, ampak pol leta bom pa že še zdržala!
DECEMBER
Prijeten vikend na Jezerskem.
Smučat v Italijo-odlično! Potem je moja brava, ki mi je ves čas po malem nagajala, zatajila. BUM! Prometna nesreča. Samo ne zaletite se v Italiji! Nihče ni hotel govoriti z nama, kakšna angleščina? Ujeti v Mestrah blizu Benetk, vsi naju iščejo, nihče naju ne najde, naju pa zebe. Ampak, morava naprej, smučat, bordat, jaz dva dni skrbim za glasbo. Po več kot 8 urah zmrzovanja je vrat vedno bolj nagajal, premočeni sva sredi križišča na zelenici mahali vsakemu malo večjemu vozilu, ki bi lahko peljalo tisto najino nadomestno. In ko so naju končno našli nisva zmogli pomisliti na nič drugega kakor-DOMOV. Zadnjih nekaj dni sem vegetirala z opornico, se na fizioterapiji bila prisiljena gledati v ogledalo, iskala nove izzive, da zopet ubijem rutino in zelo slabo spala.
Leto 2008 je bilo predvsem spoznavanje same sebe. Nadaljevanje vsega, kar je zadnjih nekaj let daleč najproduktivnejše 2007 prineslo. Rutine, ki se jo moram znebiti. Grem naprej…
Jutri me čaka 80’s žurka in komaj čakam, da se preobrazim v natupirano gospodično.
Potem me pa čaka…
